Metode radionavigacije slonijo na večtisočletnem izročilu navigacijskih dosežkov pogumnih morjeplovcev. Veščine navigacije brez instrumentov so že pred več tisočletji do popolnosti obvladovali Polinezijci. Rimsko Mare nostrum je bilo v primerjavi z njihovim morjem otroški bazen. Pluli so tudi Egipčani in Grki, pa seveda Feničani in kasneje Vikingi. Ravnali so se po Soncu, zvezdah, vetrovih, valovih, ptičih in ribah. V srednjem veku so Evropejci v morjeplovstvo uvedli znanost: zemljevide, kvadrante, ure in tablice. Piko na i je leta 1759 postavil John Harrison in s kronometrom dokončno rešil problem določanja položaja ladje na visokem morju. Od takrat do danes se v navigaciji ni zgodilo nič bistveno novega več - do dobe radionavigacije.

Hkrati z začetki radia se je v začetku dvajsetega stoletja začela tudi doba radionavigacije. V začetku z goniometričnim določanjem azimuta letala in malo kasneje z neusmerjenimi radijskimi svetilniki in označevalniki. Po 2. svetovni vojni so se neusmerjenim svetilnikom pridružili še vrtilni svetilniki VOR in kasneje DVOR, za merjenje oddaljenosti od svetilnika pa je bil razvit sistem DME.

Končna stopnja radionavigacije pa so hiperbolični navigacijski sistemi. Začetki segajo v 2. svetovno vojno s sistemom Loran A in se kasneje nadaljujejo s prvim globalnim sistemom Omega. Krona navigacijskih sistemov pa so satelitski hiperbolični sistemi. Prvi je bil NAVSTAR-GPS, uveden leta 1983, ki še vedno deluje.

Edini uveljavljen sistem za 'slepo' pristajanje je ILS, uveden leta 1953. Vendar so mu dnevi šteti in gotovo ga bo nadomestil satelitski sistem.