Prvi, ki je praktično uporabil radijske valove za odkrivanje ciljev, je bil Nemec Christian Huelsmeyer leta 1904. S svojim aparatom, ki je deloval kot pulzni radar, je uspešno zaznaval ladje na daljavo.

Prava zgodovina radarja pa se začne v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko je bilo jasno, da se vojni ne bo mogoče izogniti. Sledil je skokovit razvoj radarja in z njim mikrovalovne tehnike. Lahko bi rekli, da so mikrovalovi otrok druge svetovne vojne, pa tudi, da so vojno dobili radarji, tako v Bitki za Britanijo kot v vojni na Tihem oceanu.

Radar je skupno ime za različne naprave in zgodovina radarske tehnologije je pravzaprav zgodovina tega, kaj zmore realizirati tehnika. Tako srečamo vedno nove zasnove delovanja, ki so po eni strani odvisni od stanja tehnologije in po drugi strani od napredka v obdelavi signalov. Razvoj se je najprej preizkusil v CW radarju in bistatičnem radarju in nato dolgo vztrajal pri pulznem monostatičnem radarju. Pulzni radar je kasneje napredoval v pulzni Dopplerjev radar, ki je še danes najbolj uspešen radarski koncept. Kasneje se je pojavil še FM CW radar, pa sledilni radar, pa prekohorizontni radar in radar s sintetično odprtino.

Razvoj radarja je spremljalo tudi neprestano višanje frekvence radarskih signalov, silovit začetni razvoj je radar doživel z magnetronom. Vzporedno pa je napredovalo tudi procesiranje radarskih signalov. Najenostavnejše je procesiranje pulznega radarja, bistveno bolj zahtevna sta Dopplerjev pulzni radar in FM CW radar. Tudi integriranje in komprimiranje pulzov je napredovalo od analognega do danes običajnega digitalnega. Nazadnje so se pojavile zasnove radarjev, ki slonijo pravzaprav na obdelavi signalov: prekohorizontni radarji, radarji z umetno odprtino in sledilni radarji z elektronskim premikanjem snopa.